Kaj nas Ukrajina uči o odpornosti

[9. marca 2022 je James O'Dea med svetovnim srečanjem pesmi in molitev podal spodnje ganljive besede. James je aktivist in mistik, nekdanji predsednik Inštituta za noetične znanosti, direktor washingtonske pisarne Amnesty International in izvršni direktor fundacije Seva. V času vojne in pokola je sodeloval z Bližnjevzhodnim svetom cerkva v Bejrutu, med državljanskimi pretresi in državnim udarom pa je pet let živel v Turčiji. Za več informacij o Jamesu si oglejte globoko ganljiv intervju .]

VIDEO: [Uvod Charlesa Gibbsa; molitev Bijana Khazaija.]

PREPIS:

Gradnjo miru je poučeval več kot tisoč študentov v 30 državah. Po vsem svetu je vodil tudi dialoge o socialnem zdravljenju na prvi bojni črti.

Rad bi z vami delil naše razmišljanje o odpornosti v luči Ukrajine.

Ko razmišljamo o odpornosti, pomislimo na trdoživost, vzdržljivost, moč, sposobnost premagati najhujše preizkušnje in v tej moči, da nas ne premagajo žrtve in rane. Ko so rane tako uničujoče, se je težko dvigniti nadnje. Vendar pa v Ukrajini vidimo to moč, ki se dviga nad teror, travmo in rane, ki jih doživlja vedno več ljudi. Oh, slava luči v Ukrajini!

V kontekstu vrednot, človeških vrednot, je odpornost tudi nežnost, sočutje, velikodušnost. Je globoko empatična. V odpornosti se solzam dovoli teči. Solzam se dovoli, da opravijo svoje delo. Vse nas sprašujem: "Ali smo dovolili, da naše solze operejo čustveno polje za Ukrajino, in da v vseh njenih zgodbah vidimo in prepoznamo srce parajoče odpiranje solz kot naše kolektivno človeško zdravje?" To je del tega, kar nas lahko ohranja odporne – kajti če blokiramo solze, če ostanemo skopi, zanikamo moč, ki nam je dana skozi njih.

Odpornost pomeni ohranjanje in praznovanje naših najvišjih vrednot. In ena od teh vrednot je ostati ranljiv, a ne pustiti se poteptati – spodbuditi pogum, da te vrednote živimo v najstrašnejših, napadalnih razmerah.

Vsakega od nas sprašujem, ali smo živeli v skladu s svojim pogumom? Kakšen pogum kažemo, ali se ujemamo z njimi? Kje vstopamo, tako kot luč Ukrajine vsak dan stopa v takšen pogum? Vsakemu od nas jemlje dih dejanje poguma – otroci gredo skozi nevarna območja, da bi rešili starše in stare starše, stari starši ostanejo in razglašajo: »Nikoli ne bomo pobegnili pred tem.« Zato naj nas solze umijejo in pijmo pogum, v katerega smo tudi mi povabljeni, da ga živimo.

Odpornost zahteva resnico. Laži so nevzdržne. Laži se sčasoma zadušijo v kaosu in uničenju, toda resnica koraka naprej – resnica o tem, kdo smo. Laž, ki so jo govorili Ukrajincem: »Sami ste, svet vas bo hitro prebolel. Lahko vam vzamemo državo, vzamemo vaš ponos, vzamemo vaš duh in ga uničimo.« In toliko laži in lažnih pripovedi.

Kako smo se postavili za to resnico? Ker ko se izkaže, je to globalni evolucijski trenutek, ko smo vsi pozvani, da stopimo z odprtimi srci in izzovemo lažno pripoved o človeštvu. In da v tem času povemo, da so ljudje še vedno pripravljeni dati svoja življenja za resnico ali svobodo, za pravičnost, da izzovejo lažno pripoved o moči in zatiranju.

Odpornost zahteva tudi ljubezen, ki se manifestira , ljubezen, utelešeno v vseh njenih oblikah. Mnogi med nami smo v svojem klicu duha videli te podobe – majhnega otroka, ki sam prečka mejo, da bi povedal zgodbo o tem, kaj se je zgodilo njegovi družini; mlado 12-letno dekle, ki ponoči poje v podzemni železnici polni podzemni železnici, ki je hkrati tudi bombno zaklonišče, in jim s to povezavo dviguje duha. V teh trenutkih je tako navdihujoče čutiti to otipljivo ljubezen v svetu. V tem trenutku sproščamo nekaj izjemnega. Sto enainštirideset držav v Združenih narodih je Rusiji reklo: »Ne, to ni prav. To ni pot.«

Ste se torej tudi vi dotaknili te ljubezni?

Naj vam predstavim prizor, ki smo ga nekateri videli v živo na poročilih. To je bil trenutek, ko so Ukrajinci ujeli ruskega vojaka, starega okoli dvajset let, in ga pripeljali na mestni trg. Ljudje so ga obkolili. Nato je ena od žensk iz množice prišla naprej in mu ponudila juho. Nato je stopila naprej druga ženska, mu ponudila mobilni telefon in rekla: "Izvoli, zakaj ne pokličeš domov?" In vojak je začel jokati. Spet so se pojavile solze. Vojak je začel jokati.

Vsak dan se zdaj obračam k tej podobi ženske in vojaka – kot k sveti ikoni, ki se hrani s to energijo, prikliče to energijo v sebi. Odpornost zahteva, da se sočutno razumemo, da resnično vidimo resnico o tem, kdo smo – ruski vojak vidi človečnost v Ukrajincih, katere del je bil zatiranja. Sprašujem se, kje lahko ponovno odkrijemo človečnost v delih, ki jih morda zatiramo? Naj ta milost, ta tok sočutnega razumevanja, raste. Naj luč Ukrajine raste. Naj odrine vso demonsko temo, vso našo neumno nevednost, vse naše neuspehe, da bi se videli drug drugega, in da se z globoko hvaležnostjo priklonimo vsem tistim moškim, ženskam in otrokom v Ukrajini, ki so nam pokazali, kaj odpornost v resnici je.

Amen.