Kaj nas Ukrajina uči o odpornosti

[Dne 9. marca 2022 je med svetovnim srečanjem pesmi in molitev James O'Dea podal spodnje besede, ki ganejo dušo. James je tako aktivist kot mistik, nekdanji predsednik Inštituta za noetične znanosti, direktor urada Amnesty International v Washingtonu in izvršni direktor fundacije Seva. V času vojne in pokola je sodeloval z Bližnjevzhodnim svetom cerkva v Bejrutu in pet let živel v Turčiji med civilnimi nemiri in državnim udarom. Za več o Jamesu si oglejte globoko ganljiv intervju .]

VIDEO: [uvod Charles Gibbs; molitev Bijan Khazai.]

PREPIS:

O izgradnji miru je poučeval več kot tisoč študentov v 30 državah. Vodil je tudi prvenstvene dialoge o socialnem zdravljenju po vsem svetu.

Z vami bi rad delil naše razmišljanje o odpornosti v luči Ukrajine.

Ko razmišljamo o odpornosti, razmišljamo o vzdržljivosti, žilavosti, moči, sposobnosti prestati najhujše preizkušnje in v tej moči, da nas ne premaga naša viktimizacija in naše rane. Ko so rane tako uničujoče, se je težko dvigniti nadnje. Vendar v Ukrajini vidimo to moč, ki se dviga nad terorjem, travmami in ranami, zadanimi več ljudem. Oh, pozdravljena luč v Ukrajini!

V kontekstu vrednot, človeških vrednot, je vzdržljivost tudi nežnost, sočutje, velikodušnost. Je globoko empatičen. V odpornosti lahko solze tečejo. Solzam je dovoljeno, da opravijo svoje delo. Vse nas sprašujem: "Ali smo dovolili, da naše solze operejo čustveno polje Ukrajine in da v vseh njenih zgodbah vidimo in prepoznamo srce parajoče solze kot naše skupno človeško zdravje?" To je del tega, kar nas lahko ohranja vzdržljive – kajti če blokiramo solze, če ostanemo stisnjeni, zanikamo moč, ki nam je dana prek njih.

Pri odpornosti gre za ohranjanje in slavljenje naših najvišjih vrednot. In ena od teh vrednot je ostati ranljiv, a ne biti poteptan – zbrati pogum za življenje teh vrednot v najstrašnejših napadalnih razmerah.

Vsakega od nas sprašujem, ali smo živeli v svojem pogumu? Kakšen pogum kažemo, ali se ujemamo? Kje stopamo mi, tako kot luč Ukrajine vsak dan tako pogumno stopa? Vsakemu izmed nas preprosto vzame dih ob dejanjih poguma – otroci gredo skozi nevarna območja, da bi rešili starše in stare starše, stari starši ostanejo in razglašajo: »Nikoli ne bomo pobegnili pred tem.« Umijmo se torej s solzami in napijmo se poguma, ki smo ga tudi povabljeni živeti.

Odpornost zahteva resnico. Laži so nevzdržne. Laži se sčasoma zadušijo v kaosu in uničenju, toda resnica koraka naprej – resnica o tem, kdo smo. Laž, ki so jo povedali Ukrajincem: »Sami ste, Svet vas bo hitro prebolel. Lahko vam vzamemo državo, vzamemo vaš ponos, vzamemo vaš duh in ga zdrobimo.« In toliko laži in lažnih pripovedi.

Kako smo se zavzeli za to resnico? Kajti ko se izkažete, je to globalni evolucijski trenutek, ko smo vsi pozvani, da stopimo naproti s široko odprtimi srci, da izpodbijamo lažno pripoved o človeštvu. In povedati v tem času, da so ljudje še vedno pripravljeni dati svoja življenja za resnico ali svobodo, za pravičnost, izpodbijati lažno pripoved o moči in zatiranju.

Odpornost zahteva tudi manifestirano ljubezen, inkarnirano ljubezen v vseh svojih oblikah. V svojem klicu duha smo mnogi od nas videli te podobe – majhnega otroka, ki gre sam čez mejo, da bi povedal zgodbo o tem, kaj se je zgodilo njegovi družini; mlada 12-letna deklica, ki ponoči poje v podzemni na nabito polni podzemni železnici, ki je zaklonišče proti bombam, in jim s to povezavo dviguje razpoloženje. V teh trenutkih je tako navdihujoče čutiti tisto otipljivo ljubezen na svetu. Objavljamo nekaj, kar je v tem trenutku izjemno. Sto enainštirideset držav v Združenih narodih je Rusiji reklo: »Ne, to ni prav. To ni prava pot.«

Ste torej tudi vi izkoristili to ljubezen?

Pustil vam bom sliko, ki smo jo številni videli v živo na novicah. Bil je trenutek, ko so ruskega vojaka v svojih dvajsetih letih zajeli Ukrajinci in ga pripeljali na mestni trg. Ljudje so ga obkrožili. In potem se je ena od žensk v množici porinila naprej in mu ponudila juho. In potem je druga ženska stopila naprej in ponudila mobilni telefon ter rekla: "Izvoli, zakaj ne pokličeš domov?" In vojak je začel jokati. Spet te solze. Vojak je začel jokati.

Zdaj vsak dan grem k tej podobi ženske in vojaka – kot k sveti ikoni, da se nahranim s to energijo, da prikličem to energijo v sebi. Odpornost zahteva, da drug drugega razumemo sočutno, da resnično vidimo resnico o tem, kdo smo – ruski vojak vidi človečnost v Ukrajincih, pri katerih je sodeloval. Sprašujem nas, kje lahko ponovno odkrijemo človeštvo v delih, ki jih morda zatiramo? Ta milost, ta tok sočutnega razumevanja, naj raste. Naj raste luč Ukrajine. Naj potisne vso demonsko temo, vso našo neumno nevednost, vse naše neuspehe, da se vidimo, in naj se z globoko hvaležnostjo prikloni vsem tistim moškim, ženskam in otrokom v Ukrajini, ki so nam pokazali, kaj v resnici je odpornost.

Amen.