Najbolj ustvarjalna noč mojega življenja

Povzetek: V Južni Afriki so Gandhija 7. junija 1893 zaradi barve kože vrgli iz kupeja prvega razreda vlaka. Noč je preživel na železniški postaji v Pietermaritzburgu, kjer je drgetal od mraza in se intenzivno boril s svojo reakcijo na žalitev. Morda kot odo "Sili duše", ki se je morda sprostila v njem, bi Gandhi to noč označil za "najbolj ustvarjalno noč mojega življenja".

Več ozadja:

Mohandas Karamchand Gandhi je maja 1893 pristal v Durbanu v Južni Afriki. Nihče, še najmanj pa on sam, si ni mogel predstavljati, da bo nekega dne svetu znan kot Mahatma ali »velika duša«. Pravzaprav je bil pri 24 letih v bistvu neuspešen. V Indiji mu ni uspelo opravljati odvetniške prakse – celo ob neki boleči priložnosti si ni upal niti govoriti na sodišču. Zato je zgrabil priložnost in se zaposlil kot pripravnik v velikem muslimanskem podjetju s sedežem v Durbanu. Večina sveta po zaslugi filma Gandhi Richarda Attenborougha ve, kako so ga neceremonialno vrgli iz vlaka, ker se je peljal v prvem razredu, čeprav je imel vozovnico, v gorah med Durbanom in Pretorio. Ta dogodek, le teden dni po njegovem prihodu v Južno Afriko, je sprožil krizo, ki ga je pozneje spremenila v voditelja, ki je končno »s svojim duhom in osebnostjo [na svoje rojake] naredil vtis v tako veliko mero, kot ji v novejši zgodovini ni para.« To je pričevanje Jana Christiana Smutsa, ki je kmalu postal Gandhijev veliki tekmec in je po dolgih letih boja z njim začutil, da »ni vreden stati v čevljih tako velikega človeka«, kot je Gandhi.**

Mnogi ljudje pred in po njem so bili tisti dan žaljeni v svoji osnovni človečnosti, tako kot Gandhi, a iz nekega razloga je to zanj postala »najbolj ustvarjalna noč v njegovem življenju«. Kot poroča v svoji avtobiografiji Moji poskusi z resnico, je noč preživel na gorski postaji v Pietermaritzburgu, trepetal od mraza in se veliko bolj intenzivno boril s svojo reakcijo na žalitev. Ujet med dvema impulzoma ni sledil nobenemu. Prisegel je, da ne bo ne pobegnil nazaj v Indijo ne ostal (navsezadnje je bil odvetnik) in poklical železniško podjetje na odgovornost za svojo žalitev. Ti dve izbiri določata način, kako se večina od nas odzove na takšno žalitev ali kakršno koli grožnjo; toda pri Gandhiju sta bila bes in ponižanje prisiljena, tako rekoč, iskati drug, bolj ustvarjalen kanal, ko se je obrnil proti obema odgovoroma »boj ali beg«. Kot da bi si pustil le eno možnost: da svojo pozornost – svojo jezo – usmeri na veliko večja vprašanja rasnih predsodkov, krivic in izkoriščanja, ki jih ni le on, ampak vsi njegovi indijski rojaki pretrpeli zaradi evropskih kolonistov. Poučno je, da se danes ozremo nazaj na ta zgodovinski boj, saj so, kot je rekel Sočutni Buda, »ljudje pogosto brezbrižni«; nešteto tisočev jih je na svoj način in v svojem obsegu doživelo ista čustva, soočenih s krivicami, ki še vedno kazijo človeške odnose.

Tukaj je ena zanimiva značilnost, ki ponazarja številna nasprotja v Gandhijevem edinstvenem pristopu: po vrnitvi v Indijo ni nikoli več potoval v prvem razredu, čeprav so mu bili na voljo celi vagoni. Leta 1930, na vrhuncu boja za svobodo, je Britanski imperij spravil na kolena, ker je od revnih Indijcev zahteval, da sami plačujejo za sol; sam pa takrat soli sploh ni uporabljal, saj se ji je odpovedal kot duhovni praksi in drugemu načinu identifikacije z "najrevnejšimi med revnimi". Zanj je bilo vedno pomembno načelo stvari, ne pa to, kaj bi sam lahko pridobil ali izgubil.