Sprehod z Gandhijem

Še enkrat se spominjam 16. februarja 2003. Do takrat so moji lastni eksperimenti z nenasiljem oblikovali moje mlačno (v najboljšem primeru) mnenje o pohodih in shodih, ki so trenutno v modi. Toda 16. februar ni bil dan, ko bi skepticizem zavladal. Vojna je bila neizbežna in ljudje so šli na ulice. Vedel sem, da bi moral biti med njimi.

In čeprav ne morem trditi, da sem tistega zimskega jutra stopil ven z vsakim kančkom težko prigaranega skepticizma, ki je ostal pred vrati, sem izstopil. Z resnim in odprtim srcem sem stopil ven.

V središču mesta sem se srečal z majhno skupino s srečanja kvekerjev. Vpletli smo se med več tisoč naših sobratov San Frančiškanov in dodali svoje glasove k odločnemu "ne", ki smo ga skupaj in jasno izrekli spričo bližajoče se ponovne invazije na Irak. Bil je razburljiv dan. To je bil dan strasti in namena. Morda je bilo najbolj osupljivo in spodbudno spoznanje, da so bili naši glasovi povzdignjeni skupaj z milijoni drugih po vsem svetu.

Se spomniš tega? Doživljali smo okus ogromnega potenciala »ljudi in velike temeljne solidarnosti, ki nas je povezovala. Bil je čudovit dan. In to je bil eden najbolj osamljenih dni v mojem življenju. Globoka osamljenost, ki sem jo doživel 16. februarja, ni bila le primer moje skeptične sence. Nasprotno, sproščen prijem mojega skepticizma me je odprl do resnice, s katero sem se srečal tisti dan. V boleči izolaciji sem doživel tisto edinstveno izkušnjo, ko sem prvič jasno videl nekaj, kar sem na neki ravni vedel ves čas.

Sredi dnevnega veselja mi je bilo jasno, da nekaj bistvenega manjka – da je pravzaprav v samem središču vsega zeva praznina. Globoko v sebi sem vedel, da je bil ta čudoviti dan dan gotovega neuspeha. Vedel sem, da bo naša množična mobilizacija za zaustavitev vojne neizogibno in nujno zbledela, in to hitro. Med pohodom so moje oči vedno pritegnile določene fraze, načrkane na več znakih in transparentih. In nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na osebo, ki stoji za temi privlačnimi enovrstičnicami: Gandhija.

Kot vsakega velikega preroka je tudi Mohandas Gandhi običajno postavljen na piedestal. Častimo ga kot zaščitnika nenasilja, mahatmo – sanskrtski izraz za čaščenje, ki pomeni velika duša – osebnost, ki je večja od življenja, za katero ne moremo nikoli upati, da jo bomo v celoti posnemali. Držimo ga na tej udobni razdalji, pod globokim vtisom in navdihom, medtem ko ostajamo svobodni in jasni pred tem, kar je dejansko učil. Sam Gandhi je bil naježen ob misli, da bi ga imenovali mahatma, saj je dvomil o svoji vrednosti priznanja in dobro vedel, da bi takšno čaščenje ljudi nujno odvrnilo od tega, kar dejansko počne. Gandhi je svoje rojake Indijce pozval, naj ga ne povzdigujejo, ampak naj pogledajo na matico in vijake nenasilne preobrazbe. V zadnjem desetletju sem svoje glavno delo razumel kot spravljanje Gandhija s piedestala. Natančno sem ga preučeval, vključno z njegovimi nauki o Satyagrahi, izrazu, ki ga je skoval sam in ga različno prevajajo kot »sila resnice«, »sila duše« ali »oklepanje resnice«, ki se na splošno uporablja v zvezi z nenasilnim odporom ali določeno nenasilno kampanjo . Zavezan sem, da bom poslušal Gandhija kot zaupanja vrednega vodnika s konkretnimi navodili v zvezi z mojim tukaj in zdaj, vsakodnevnim življenjem. Po 16. februarju 2003 je to iskanje postalo še posebej osredotočeno. Počutil sem se prisiljenega razumeti tako zevajočo luknjo, ki sem jo doživel tistega dne, kot tudi naravo možne rešitve. Upal sem, da bosta Gandhijevo življenje in delo ponudila smernice. In pravočasno sem našel to vodilo v prostoru enega samega odstavka, ki ga je napisal Gandhi na kritični točki svojega življenja.

27. februarja 1930, dva kratka tedna pred lansiranjem Salt Satyagraha, ključne epizode v indijskem boju za neodvisnost od Britanskega imperija, je Mohandas Gandhi napisal kratek članek za nacionalno publikacijo. Članek se je imenoval "Ko me aretirajo." Medtem ko je Salt Satyagraha bila predmet izjemnega zanimanja učenjakov in aktivistov, se zdi, da je ta članek večinoma ostal neopažen. To je razumljivo glede na dramo »velikega pohoda na morje« in množične državljanske nepokorščine, ki mu je sledila.

Britanci, da bi ohranili svoj monopol nad industrijo soli, je prepovedal vsako nedovoljeno proizvodnjo ali prodajo soli. Gandhi je kljuboval britanskemu imperializmu tako, da je vodil 385-kilometrski pohod do morske obale Dandi in nad svojo glavo dvignil zdaj ikonično pest soli v nasprotju z zakoni o soli. Velja za enega najmočnejših preizkusnih kamnov v zgodovini nenasilnega odpora.

Težko se je ne izgubiti v drami, moči in osebnosti Salt Satyagrahe, toda če pozorno pogledamo »Ko me aretirajo«, ujamemo vpogled v zakulisje notranjega delovanja in zasnove indijskega gibanja za neodvisnost. . Gandhi je članek objavil, da bi opozoril množice Indije in jim dal končna navodila. Ponudil je tudi strasten bojni krik, ki je dosegel vrhunec z Gandhijevo izjavo, da se tokrat niti en nenasilni privrženec indijske neodvisnosti »ne sme znajti svoboden ali živ na koncu prizadevanj«.

V tem pozivu k dejanju sem našel odstavek, za katerega menim, da ga moramo aktivisti najbolj slišati. Odstavek se nanaša na ašram, ki je bil Gandhijev dom, kraj, kjer so verski privrženci živeli, gojili hrano in skupaj častili. To je bilo tudi izhodišče pohoda na morje.

Kar zadeva mene, je moj namen začeti gibanje samo prek jetnikov ašrama in tistih, ki so se podredili njegovi disciplini in sprejeli duh njegovih metod. Tisti, ki se bodo torej podali v bitko na samem začetku, bodo znani neznani. Doslej je bil ašram namenoma shranjen v rezervi, da bi s precej dolgim ​​potekom discipliniranja pridobil stabilnost. Če naj si Satyagraha Ashram zasluži veliko zaupanje in naklonjenost prijateljev, je prišel čas, da pokaže lastnosti, ki jih vsebuje beseda satyagraha. Čutim, da so naše omejitve, ki smo si jih postavili sami, postale subtilna razvajanja in da nam je pridobljeni ugled zagotovil privilegije in ugodnosti, ki smo jih morda popolnoma nevredni. Te so bile na srečo sprejete v upanju, da se bomo nekega dne lahko dobro izkazali v smislu satyagrahe. In če ob koncu skoraj 15 let svojega obstoja, Ashram ne more dati takšne demonstracije, bi morali on in jaz izginiti, in to bi bilo dobro za narod, Ashram in zame.

Tistega dne v San Franciscu, na predvečer vojne, me je presenetilo, da smo bili miroljubni ljudje popolnoma nepripravljeni na bližajočo se bitko. Našemu tako imenovanemu »gibanju« je manjkalo globine, potrebne za njegovo vzdrževanje. Zato ni bilo presenetljivo, ko smo videli, da smo se, ko so začele padati bombe, z redkimi izjemami vrnili k našim življenjem – k poslu, pa čeprav je bil »progresiven«, kot običajno. Čeprav so zavzeti nenasilni praktiki tistega dne navdušili množico, na tisoče korakajočih ni prizemljila prisotnost osrednje skupine, kot je tista, ki je dala tako globino indijskemu gibanju za neodvisnost ali gibanju za državljanske pravice, ki se je v veliki meri opiralo na Gandhijev nauk in zgled. Ne glede na to, kako poskušamo organizirati zvest in učinkovit nenasilen odpor, če nadaljujemo, kot da bitka ne zahteva takšne globine, discipline in usposabljanja, bodo naša prizadevanja še naprej neuspešna. In od kod takšna globina?

V Gandhijevem članku »Ko me aretirajo« nam ponudi dragocen namig: 78 ljudi se je pripravljalo 15 let. V skupnostnem življenju so se učili duhovne discipline in konstruktivnega dela družbenega dviga. Čeprav so bili jedro Salt Satyagrahe, jih teh 78 ni izvedlo samostojno. Velika moč tega gibanja je bila večplastna in je vključevala dobesedno milijone posameznikov, ki so se odzivali na navodila vrhunskega voditelja. Toda vloga tega jedra 78 je bila bistvena za uspeh Salt Satyagrahe in končni uspeh indijskega boja za neodvisnost.

Če želimo tukaj resnično izkoristiti Gandhijeva navodila, moramo vstopiti v globoko in duševno raziskovanje te ašramske izkušnje in odkriti, kaj je Gandhi mislil, ko je rekel, da bodo Salt Satyagraho začeli samo tisti, ki so se »podredili njenemu disciplino in prevzel duh njegovih metod.« Gandhi poziva k resnični preobrazbi, menjavi starih življenj za nova. Kar je izjemno pri Gandhiju, učitelju, ni to, da je uvedel nove koncepte – sam je rekel, da je nenasilje »staro kot hribi« – ampak to, da je tako spretno sistematiziral transformativno delo gradnje nenasilnega življenja in da je to storil v način, ki ga je mogoče učinkovito prevesti za naš čas in prostor.

Gandhijev pristop k nenasilju, ki je bil temelj njegovih ašramskih skupnosti, nas kaže na medsebojno povezane in medsebojno podpirajoče sfere eksperimentiranja. Proučevalec nenasilja Gene Sharp opaža tri takšne sfere v Gandhijevih spisih: osebno preobrazbo, konstruktivni program (delo družbenega dviga in prenove) in politično delovanje, prednostno razvrščeno v tem vrstnem redu. V središču Gandhijevega pristopa k družbenim spremembam je njegovo razumevanje, da so gradniki nenasilne družbe živahna, produktivna in nenasilna življenja posameznih žensk in moških.

Učinkovito nenasilno politično delovanje ne izvira iz vakuuma; raste iz vsakodnevnega življenja, ki temelji na osebni in skupni duhovni praksi ter v konstruktivnem služenju bližnjim in okoliškim skupnostim. Nenasilje na političnem odru je toliko močno, kolikor je močno osebno in skupnostno nenasilje tistih, ki se vanjo vključujejo. Pomen ašramske izkušnje izhaja iz tega razumevanja.

Ta temeljni vidik gandijevskega oblikovanja se nam v našem severnoameriškem kontekstu skoraj povsem izmika. Tu najpogosteje uporabljamo obratni vrstni red Gandhijevega trojnega pristopa, najprej iščemo politični odziv, nato zgradimo konstruktivno alternativo in tretjič, če sploh, vsestransko osebno reformacijo. Ta preobrat severnoameriškim verskim aktivistom omogoča, da se izognejo nekaterim najbolj temeljnim vidikom Gandhijevega nenasilnega recepta: namreč radikalni preprostosti, solidarnosti z revnimi in disciplinirani duhovni praksi.

Ker ne verjamemo, da nenasilje to zahteva od nas, pogrešamo nujnost ašramske izkušnje. Nihče ne more graditi nenasilnega življenja kot posameznik. Morda sem sposoben prakticirati določeno mero delnega nenasilja bolj ali manj sam, toda če bom iztrgal seme vojne iz vsakega dela svojega življenja, to lahko morem, če se bom odpovedal in opustil zaradi nasilja svojega načina življenja iz prvega sveta, moram biti obkrožen z drugimi, katerih znanje, modrost in izkušnje bodo dopolnjevali moje ter katerih zgled in družba me bosta navdihnila, da ostanem na poti.

78 članov Satyagraha Ashrama, ki so bili kader »pešadij«, ki jih je Gandhi izbral za jedro Salt Satyagrahe, so vse to počeli drug za drugega skoraj 15 let. To jih je pripravilo na visoko stopnjo samopožrtvovalnosti, ki jo je Gandhi predvidel, ko je rekel: »Nobeden, ki verjame v nenasilje kot člen vere za namen doseganja cilja Indije, se ne bi smel ob koncu prizadevanj znajti svoboden ali živ. ” Dokler verske skupnosti ne sprejmejo te ravni zavezanosti in jasnosti namena, je na tistih med nami, ki se čutimo poklicane v tej smeri, da iščemo drug drugega.

Drug drugega moramo pozvati k odgovornosti za to veličastno obtožbo. Pokazati moramo našo skupno moč in vodstvo. Skupaj se moramo pomakniti proti ključnim sestavinam Gandhijevega nenasilnega recepta – radikalni preprostosti, solidarnosti z revnimi in disciplinirani duhovni praksi. Ko hodimo po tej dolgi, disciplinirani, milosti polni poti, bomo mi in naše verske skupnosti upravičeno obremenjeni. In verjamem, da bomo sčasoma postopoma pripravljeni na trajen nenasilen boj.